Kontakt
04 201 39 30O
bisk direktorice zavoda Mojce pri družini Gičev.
Desetletna Andreja Gičev iz Kranja je živahen sonček, ki jo bratec dvojček Andrej in pet let starejši brat Zoran obožujeta. Do nje sta pokroviteljska in ji rada pomagata pri domačih nalogah in učenju, predvsem nemščini in matematiki. Andreja zaradi okvare možganov pri porodu ne zmore samostojno hoditi, težko govori, zato v šoli uporablja komunikator, s katerim tudi piše in se uči. Andreja obiskuje 4. razred osnovne šole v CIRIUSU v Kamniku, kjer zaradi cerebralne paralize uporablja voziček na elektromotorni pogon, ki pa je zelo težak in neroden. Doma ga ne more uporabljati, ker imajo premajhno stanovanje, tudi prostora za shranjevanje nimajo.
Zato je družina v določenih situacijah zelo omejena v gibanju, predvsem v notranjih prostorih, ko gredo na razne preglede in obiske k zdravniku, pa tudi na sprehodih. Edina rešitev za Andrejo in njeno družino je nakup transportnega vozička, ki se enostavno zloži v avto in zavzame malo prostora. Z njim bi lahko premagovali krajše razdalje, šli v trgovino, obiskali prijatelje, predvsem pa bi se Andreja lažje družila z bratoma na igrišču in sprehodih. Saj je petčlanska družina zelo povezana in so radi veliko zunaj. Tako bi jim omogočili vse tisto, kar sedaj ne morejo.
Družino je napotila na nas delovna terapevtka Staša Rener iz CIRIUSA Kamnik, ki je skupaj z Andrejo testirala transportni voziček vreden 1.050 evrov.Nakupa žal zdravstveno zavarovanje ne krije, za petčlansko družino pa je to nepredstavljiv strošek, saj mama prejema delno plačilo za izgubljen dohodek, oče je izgubil službo in dela samo pogodbeno.
Voziček, ki ga z lahkoto zložimo
bo Andreji omogočal sprehode z družino.
V dobrem mesecu dni smo s pomočjo donatorjev uspeli zbrati dovolj sredstev za nakup transportnega vozička za 10 letno Andrejo. V četrtek 16. junija 2016 smo imeli krajšo izročitveno slovesnost v CIRIUS-u v Kamniku, kjer je Andreja uspešno končala 4. razred redne osnovne šole.
Ko je Andreja morala po predaji vozička zopet k pouku, se kar ni mogla ločiti od njega, jokala je in ni hotela sedeti na električnem vozičku. Mamica ji je morala obljubiti, da ga bo odpeljala domov, kjer jo bo počakal. Ko se vrne iz šole, pa jo bodo peljali na sprehod. Seveda, če bo pridna. Tako se je na njen obraz zopet narisal nasmeh in pojavile iskrice v očeh. Vsa srečna in mirna se je poslovila od nas.
Iskrena hvala vsem donatorjem,
polepšali življenje ter omogočili
poletna potepanja!
