Matej Okorn Balaban

Svoje veselje in srečo je delil še z dvema donatorkama Nino in gospo Petro, našo dolgoletno botro. Dogovorili smo se, da srečanje ponovimo v Kranju in naredimo izlet skupaj z vsemi donatorji, ki so omogočili nakup takšnega super ferarija vrednega 3.420 evrov. Povabili pa bomo tudi njihove kužke, da se bomo lahko zabavali in družili malo drugače. Matej se že veseli in komaj čaka, da spozna vse ostale. Zato iskrena hvala Nini, Niku, Mileni, podjetju Benton d.o.o. Mengeš,  Petrolu d.d. BS Dunajska 148, Ljubljana, podjetju MB-Naklo d.o.o., ki je darovalo več kot polovico sredstev in vsem ostalim, ki ste ga osrečili, prav tako njegovo mamico, ki je za vas napisala:

»Predstavljajte si, da stopite v trgovino s čevlji in zagledate tiste čudovite čevlje, ki si jih že dolgo želite in si rečete, danes si bom kupil/a te čevlje, ker mi pašejo k tem hlačam ali obleki. Ko pridete domov pa vas v omari čaka še cel kup parov čevljev, ki so sicer podobni, pa si vseeno želite nove :). Invalidski voziček je za Mateja kot za vas čevlji, vendar si žal ne moreva privoščiti cel kup vozičkov.

Čeprav bi verjetno vsak, ki je na vozičku rabil vsaj dva ali tri različne vozičke, enega za sprehod v naravi, ki bi bil za vožnjo tudi po malo bolj čudnih terenih, in enega za po cesti in za vsakodnevne aktivnosti. Ker to seveda ni možno vedno izberemo tiste, ki so najbolj v uporabi. Z vaš pomočjo, bodo Matejevi sprehodi malo bolj zabavni, saj bo lahko čisto sam peljal Solea na sprehod, medtem ko bo mami vseeno malo nadzirala iz varne razdalje zaradi epileptičnih napadov.

Želiva si, da bi lahko vsakemu od vas, ki nama stojite ob strani, naju presenečate s svojo dobrosrčnostjo, čeprav naju ne poznate, nekega dne stisnila roko in se vam zahvalila tudi v živo. Vi ste tista svetla lučka, ki nama kaže pot na koncu tunela in nama prinese nasmešek na obraz. Hvala iz srca za vsako dobro delo, ki ga naredite, ne samo za naju ampak za vse okrog nas. Matej, Sole in Sanja«

Obisk pri Mateju

Večno nasmejanega Mateja sem obiskala konec avgusta. Skupaj z mamico Sanjo živita  v Smrjenah pri Škofljici pri babici  in dedku. 17-letni  Matej bi se že med našim klepetom rad igral z menoj. Povedal mi je, da se z vozičkom in kolesom veliko potepa naokoli in obiskuje sosede, predvsem pa rad poje. Seveda sem mu z veseljem prisluhnila in ga nato opazovala kako z mikrofonom v roki poje in neznansko uživa. V njegovi sobi bi se lahko zabavala ves dan, družbo pa bi nama delal njegov kuža Sole. To ni navaden kuža, ampak usposobljen, da mamico opozori kadar ima Matej epileptične napade ali ga potrebuje kako drugače, saj Mateja niti za trenutek  ne morejo pustiti samega. Veliko jima pomagata  tudi babica in dedek. V šoli Janeza Levca pa ima spremljevalca Janeza,  ki ga prostovoljno uči raznih veščin in angleškega jezika pa še kaj. Matej ga ima zelo rad. Ko je dobil novo kolo je Matej komaj čakal, da mu ga pelje v šolo pokazat. Kljub vsem težavam rada nabirata nove spomine.

Matej zaradi možganske poškodbe samostojno ne hodi, ne more pisati, slabo vidi, mamica mu pomaga pri hranjenju, oblačenju in kopanju. Skratka popolnoma je odvisen od drugih. Doma z mamino pomočjo lahko naredi še nekaj korakov po stanovanju. Večinom pa ga mamica nosi, tudi po stopnicah, ki vodijo do njunega stanovanja, ki je v vrhnjem nadstropju družinske hiše. Ima težave s križem, a pravi, da dokler mu bo lahko nudila lepo življenje ne bo odnehala in se bo trudila, da bosta imela čim več lepih spominov.  Zato se rada potepata, pojeta in vedno nasmejana nabirata nove spomine in fotografije.

Matej v šoli uporablja električni voziček, doma pa se rad vozi s kolesom, da trenira mišice telesa in ohranja večjo gibljivost. Pa še samostojen je lahko in se odmakne od drugih, če rabi malo miru. Za vsakodnevne prevoze, izlete in preglede pri zdravniku pa uporablja še navaden, posebej prilagojen invalidski voziček.

S  kolesom se že veselo potepa

Matej je precej zrasel, zato sta mu kolo in navadni voziček postala premajhna. Vendar mu žal na naročilnico ne pripadata, mamica samohranilka pa nima denarja, da bi ju kupila. Zato smo se po mojem obisku odločili, da jima z veseljem pomagamo in vsaj malo olajšamo življenje. Najprej smo poklicali podjetje Ortosana in naročili posebej prilagojeno 26” trokolo z dodatki, ki so ga testirale delovne terapevtke na  URI Soča. Prosili smo jih za čimprejšnjo dobavo, da bi se Matej v toplih prihajajočih jesenskih dneh lahko skupaj z mamico potepal naokoli.

Tako je bila konec septembra, na topel in sončen jesenski dan predaja težko pričakovanega kolesa, vrednega več kot 1.000 evrov katerega nakup so omogočili naši donatorji.  Matej je bil presrečen in je komaj čakal, da ga sproba in se zapelje po Sočinih hodnikih.  Popoldne pa se je potepal še po Ljubljani, kjer bo imel nekaj časa parkiranega v njuni garsonjeri, kjer včasih med tednom bivata, ko ima Matej terapije. Kasneje pa bo imel kolo tudi pri babici, da bo lahko obiskoval sosede s katerimi so veliki prijatelji.

Potrebuje še nov invalidski voziček

Tudi navadni posebej prilagojen invalidski voziček je Matej prerasel. Dobil ga je pred skoraj sedmimi leti in ga je že zdavnaj prerasel. Čeprav je fant suh, je morala mamica nekaj stvari umakniti  z vozička, da lahko Matej še vedno sedi v njem. Saj brez navadnega vozička ne moreta nikamor, električni voziček pa je prevelik in pretežak, da bi ga vsak dan vozili iz šole. Uporabljata ga povsod tam kamor z električnim ne moreta, tudi tam kjer so ovire, stopnice, pločniki, robniki… Kar se nam zdravim in hodečim zdi nekaj samoumevnega. Matej in mamica pa si brez njega ne znata predstavljati življenja. Z njim raziskujeta okolico, naravo, obiskujeta koncerte, prijatelje, se odpeljeta k zdravniku na preglede.

Zato smo njegovo fiziatrinjo dr. Hermino Damjan prosili za testiranje novega vozička, ki bo dovolj velik, udoben ter prilagojen Matejevemu zdravstvenemu stanju. Zložljiv elektromotorni invalidski voziček z vsemi potrebnimi dodatki je že naročen.  Zanj moramo zbrati cca 3.400 eur.