Aktualno

Na Humanitarni zavod VID pošiljajo sedaj prošnje tudi družine in posamezniki, ki so se znašli na robu eksistenčnega obstoja. Socialno ogrožene družine, matere samohranilke in družine, kjer sta oba starša ali pa samo eden še vedno zaposlena, a plača ne zadošča več niti za najnujnejše. In tudi otrokom več ne morejo privoščiti dostojnega življenja. Revščina prihaja tudi v družine, ki so še pred nekaj leti lepo živele. Tudi sami so pomagali drugim, nekateri so bili celo naši donatorji, sedaj pa sami prosijo za pomoč pri plačilu položnic, da jim ne izklopijo elektrike, prosijo za pomoč pri plačilu šolske prehrane, da njihovi otroci v šoli ne bodo lačni, plačilu šolskih potrebščin, oblačil, obutve... Bliža se novoletni čas, njihovih otrok pa ne bo obiskal nobeden od dobrih mož.

V kakšni državi živimo, kakšna prihodnost čaka mlade in starejše, pomoči najbolj potrebne. Prišli smo tako daleč, da kljub zasluženi pokojnini, le ta ne zagotavlja človeka dostojnega življenja. Ljudje iščejo hrano po smetnjakih. Čeprav se starši trudijo in delajo, ne dobijo dostojne plače, s katero bi mlada družina preživela. Drugi pa so zaradi bolezni ali drugih vzrokov postali brezposelni v najboljših letih, z največ izkušnjami. Vse je sram prositi a so prisiljeni. Pravijo, da so se znašli v težavah iz katerih ne vidijo izhoda. Sprašujejo se ali so si res zaslužili toliko trpljenja in žalosti, ter se tolažijo, da imajo eden drugega in upajo na malo sreče nekoč v nadaljnjem življenju.

Kako prav smo imeli, ko smo že po osamosvojitvi Slovenije spoznali, da se bo stanje samo še poslabševalo. Da sistem, pa naj je na začetku izgledalo vse še tako idelano, v katerega vstopamo, ne prinaša nič dobrega. Prinaša pa revščino, brezposelnost, stisko.

Ko boste razmišljali o tem pomagati ali ne, pomislite na to, kako bi se vi počutili na njihovem mestu, ko bi morali prositi za pomoč. Vaša odločitev bo edino prava. Pomagali boste.

Skupaj lahko naredimo marsikaj dobrega.