Katjina želja po novem vozičku

Enaindvajsetletna  Katja je zaradi cerebralne paralize vezana na invalidski voziček.  Je zelo vedoželjno in vedno nasmejano dekle, polna optimizma, vztrajnosti in veselja. V letošnjem letu je postala študentka. Srednjo šolo, program administrator je zaključila v CIRIUS-u v Kamniku nato pa se je vpisala na Upravno fakulteto v Ljubljani. Med počitnicami je komaj čakala, da pride v Ljubljano v študentski dom, kjer med tednom biva, konec tedna pa jo mamica odpelje domov. Katja pravi, da se bo potrebno veliko učiti a trenutno je imela največ  težav s prilagajanjem v novem okolju. Katja je namreč odvisna od pomoči drugih. Žal  nima stalnega spremljevalca, ki bi ji pomagal pri vsakodnevnih opravilih tako na fakulteti kot v domu, zato včasih prosi ostale študentke za pomoč. Ima že kar nekaj novih prijateljic, saj rada navezuje stike in gre z njimi tudi ven. A je bila pri tem velikokrat omejena.

Za gibanje na daljše razdalje uporablja električni voziček a  potrebuje tudi navadnega. Velike težave ji  povzročajo arhitektonske ovire, predvsem na raznih prireditvah, uradih, lokalih, pri sorodnikih in prijateljih. Povsod tam kamor bi rada šla ali kaj uredila. Stari invalidski voziček je Katja že zdavnaj prerasla, do novega pa iz sredstev zdravstvenega zavarovanja ni upravičena, ker je dobila električnega. Voziček ji  dobesedno razpada, malo pa je pripomoglo tudi morje, kamor gre najraje in namaka noge, pa čeprav ve, da ne sme, nam je zaupala Katja.
 
S podarjenim vozičkom pa se bo Katja lahko zapeljala povsod tam kamor sedaj ni mogla ali si je  želela. Največ ga bo uporabljala v Ljubljani, tako na predavanjih kot v domu, konec tedna pa se bo z njim zapeljala tudi domov, da bo lahko obiskala prijatelje in sorodnike. Katja je presrečna in vesela, da je s pomočjo donatorjev  prišla do težko pričakovanega in željenega vozička.  Hvaležna je tudi njena družina, še posebno oče, ki je ponavadi glavni serviser in vzdrževalec dekletovih vozičkov, seveda poleg g. Mateja Pajka iz podjetja Eksperta M&J d.o.o. Ljubljana. Če bo slučajno  eden  v popravilu, sedaj Katje ne bo več skrbelo, da bi ostala brez vozička.

Katja je tetraplegik, vendar nasmejano in razigrano dekle. Ima lažje težave z govorom. Med porodom je prišlo do zapletov, ki so povzročili poškodbe na možganih in diagnozo cerebralna paraliza. Zato za učenje, listanje po knjigah in vsakodnevno hranjenje, osebno higieno potrebuje ob sebi vedno tretjo osebo.

Živijo v majhnem podstrešnem dvosobnem stanovanju. Ob vhodu v hišo sem zagledala voziček izpred sedmih let. Zelo je že dotrajan. Iznajdljivi oče se je kar sam lotil popravil, da bo začasno zdržal še toliko, dokler ne dobi novega. Ko pa sem po toliko letih zagledala Katjo, mi je bila prva misel kako se tako odraslo dekle sploh lahko še usede v ta voziček. Stara je 21 let in ponosno je povedala, da se je že vpisala na upravno fakulteto. Zelo se veseli študentskega življenja, mamo in očeta pa seveda skrbi kako se bo navadila na novo življenje.

Katja ima sicer tudi električni voziček, ki ga je dobila preko zavarovalnice. Navadni voziček ji zato ne pripada. Nekdo bi mogoče pripomnil saj navadnega ne potrebuje, ker ima električnega. Pa temu ni tako. Ko se kam odpeljejo, vedno poleg električnega vzamejo s seboj še navadni voziček, ker okolica ni povsod prilagojena za invalide ali pa je problem v nepoznavanju določene okolice, da bi se lahko sama gibala z električnim vozičkom. Tudi v okolici doma ni povsod prilagojeno za varno vožnjo z električnim vozičkom.

Vesela sem, da Katja živi v družini kjer se že takoj začuti medsebojno razumevanje, toplino in ljubezen. Katja ima še dve mlajši sestri, Mašo in Niko, ki sta ji poleg staršev v veliko oporo in ji pomagata pri vsakodnevnih opravilih. Pri vseh aktivnostih je pretežno odvisna od tuje pomoči.

Zelo rada se druži z vrstniki, je dobrovoljna in vedoželjna. Je velika oboževalka skupine Big Foot Mama. Bila je že na njihovem koncertu. Zelo rada bere. Takoj mi je hitela pripovedovati vsebino knjige, ki jo je trenutno brala. Če bi lahko, bi postala knjižničarka. Ob njej sem imela občutek, da se prav ničesar ne boji. Ponosno je povedala, da je letošnjo zimo smučala na biskiju. Tudi brez poškodbe roke ni šlo. Rada plava in brska po spletu. Morje in smučanje ji omogoči društvo za cerebralno paralizo.

Tako sem se na lastne oči prepričala, da Katja resnično potrebuje voziček s posebnimi dodatki, ki ji nudijo pravilno držo in oporo telesu ter predvsem varno vožnjo. Seveda je njegova cena 2.170,00 eurov za družino previsoka. Starša sta oba zaposlena, oče v bližnji lesni tovarni, mama pa pogodbeno kot negovalka in oskrbovalka starejših na domu. Oba prejemata skromno plačo. Poleg običajnih stroškov, ki jih ima vsaka družina, pa so pri njih stalnica še stroški popravil vozička, prevozi Katje ... Skupnega morja ali drugačnega dopustovanja nekje, si kot družina niso še nikoli privoščili.

Za konec mojega obiska sem Katjo še fotografirala. "Glej, da se bo v ozadju videla moja slika", mi je rekla Katja. Mislila je sliko, ki je visela za njo na steni in jo je sama ustvarila. Ob odhodu vidim v očeh staršev in Katje upanje, da bi nam s pomočjo dobrih ljudi uspelo čimprej zbrati sredstva za nov voziček. Tako bi se lahko Katja že za naslednje Dobre novice fotografirala pred fakulteto v novem vozičku in sigurno bo takrat njen nasmeh še večji.