Andor

Invalidski skuter za Andorja iz Ljubljane

Nesreča je spremenila fantov način življenja in življenje njegove družine. “Bogu hvala, da danes lahko vstanem ter si v šoli in stanovanju lahko pomagam pri hoji z berglami. Težave imam z večjimi razdaljami, ki jih ne morem opraviti sam. Zvedel sem, da obstajajo skuterji s katerim bi lahko sam premagal daljše razdalje in bi bil manj odvisen od vsakokratne pomoči pri prevozu.”

Ko sem obiskala  šestnajstletnega gimnazijca Andorja  Palkoviča iz Ljubljane, je bil sam doma. Prišla sem malo pred dogovorjenim časom, zato mi je odprl vrata velik, prijazen fant, s katerim sem se pogovarjala o  padcu, poškodbi in šoli, kjer ima spremljevalca Denisa s katerim se dobro razume in mu pomaga pri pisanju šolske snovi. Vmes mi je prijazno postregel še z vodo, ki sem si jo želela. Bila sem presenečena nad njegovo suverenostjo in vedrostjo, ki jo ima očitno po mami. Pred nesrečo pred tremi leti je bil zdrav, odličen učenec in športnik, od petega leta starosti je treniral judo, tudi šestkrat tedensko. Sedaj po padcu iz dvanajstega nadstropja pa je vključen v Društvo paraplegikov, kjer redno trenira košarko na vozičku in tudi tekmuje.

Kasneje sta se nama pridružila še mama in oče, ki sta povedala, da sta ponosna na njega, saj je pri trinajstih letih  kljub 39 operacijam, ki jih je imel kot odličen učenec redno končal šolanje. Po padcu je bil Andor dva meseca v umetni komi, nato je po treh mesecih odšel iz Kliničnega centra na skoraj enoletno rehabilitacijo na Otroški oddelek URI Soče, kjer se je počutil kot doma. Na srečo si ni poškodoval glave in hrbtenice, močno pa desno stegnenico, kolk, medenico, črevesje, pljuča, odstranili so mu vranico. Ves čas so mu ob strani stali starši, bolnišnično osebje in zaposleni v bolnišnični šoli, da je tudi v najtežji dneh Andor lahko gledal pozitivno naprej.

Zdravniki so mislili, da nikoli več ne bo hodil, danes počasi hodi, pomaga si tudi z berglami, v šoli pa uporablja navadni invalidski voziček. Se pa hitro utrudi in ne zmore hoditi na daljše razdalje zato bi potreboval električni invalidski skuter, s katerim bi se lahko zapeljal na sprehod, k prijateljem ali v knjižnico.

Zaključil je 2. letnik Viške Gimnazije, kjer ima skrbne profesorje in dobre štiri prijatelje še iz osnovne šole, ki mu radi pomagajo, se z njim družijo in veselijo. Andor je zelo pozitivna in močna oseba, pravi vse se da, zakaj pa ne, saj gre.

“Bogu hvala, da danes lahko vstanem ter si v šoli in stanovanju lahko pomagam pri hoji z berglami. Težave imam z večjimi razdaljami, ki jih ne morem opraviti sam. Zvedel sem, da obstajajo skuterji s katerim bi lahko sam premagal daljše razdalje in bi bil manj odvisen od vsakokratne pomoči pri prevozu.  So pa skuterji precej dragi in njegovo nabavo v naši družini na žalost obravnavamo kot le sanje. Naša družina je petčlanska, brat in sestra študirata, oče je pa tudi invalid. Mami dela res ogromno, za vse poskrbi, ampak vse to ni dovolj za nabavo skuterja. Vem, da je to ogromno denarja, razumem tudi to, da nas je takih veliko, ki potrebujemo pomoč."

Če bi bila možnost, da bi bil lahko bolj samostojen z uporabo skuterja, bi postalo moje življenje veliko lažje in bolj popolno. Dr. Hermina Damjan je danes moja zdravnica na Soči in je  tudi ona povedala, da se lahko obrnem na vas glede prošnje. Kot osebi, ki ima nešteto diagnoz in še paraparezo mi po navodilih ZZZS pripada le voziček na ročni pogon,” je v prošnjo zapisal šestnajstletni Andor iz Ljubljane.

Zato je edina rešitev za Andorja, da mu z vašo pomočjo omogočimo nakup invalidskega skuterja AFIKIM C4, ki bi mu olajšal življenje, postal bi veliko bolj samostojen in manj odvisen od pomoči drugih.  Skuter stane 2.470 evrov, ki ga petčlanska družina sama ne zmore kupiti.